So here it is...my first typical, usual not special first blog post. For the rainy afternoon and candle-lit, dark and cozy room. I wrote a little something for the occasion:
"V moji sobi gorijo sveče. V temno modrem večeru na ulici rahlo prši in vse naokoli se plete pajčevina preteklosti iz knjige o smrti, pajčevina vsega, kar v tem trenutku sem in kar me obdaja, kar me sestavlja in navdušuje, žalosti in pozablja. Zaprem oči, ko po turško sedim na postelji, se zravnam in pogledam nekam gor, tema, ki jo vidim, riše lepe neprepoznavne oblike, ki bi lahko bile tudi ognjeni zajci divjeoranžnih zubljev tiste velike sveče na mojem oknu. Ali pa iz tvojih oči. Ko strmim navzgor me objamejo tvoje roke, čutim njihovo toploto na trebuhu in čutim tvojo toploto na hrbtu. Tvojo sapo na mojem vratu, tvoje ustnice na rami. Življenje se je zadnje čase malo obrnilo, tako da se je moj svet razcvetel, in spet ga vonjam, vidim, diham, predvsem pa čutim, in to precej izrazito. Tišina tega, kar nočem slišati in zvok vsega ostalega kar hočem. Trpek čaj mi pušča kislo sled po požiralniku, glavobol se je umaknil nekam v ozadje...če nočem, ga ne čutim več. in ta pajčevina okoli mene je še lepša, če ugasnem luč, kajti srebrno in nežno rumeno se zasvetlika v soju sveč in vonju cimeta. Današnji večer je pravi za sanjarjenje. Kako lepo pa je še toliko bolj, ker si ni treba čisto vsega izmisliti. Manjka mi le še dovoljenje prižgati cigareto v postelji in vse bi bilo popolno. Tudi to, da te trenutno ni tukaj, je dovolj lepo, ker malo vseeno si. "
image: BootsNGus
image: BootsNGus
Ni komentarjev:
Objavite komentar