Here it is: a part of another short story, written this morning. This one really is short, but I think it says it all and I don't need to stretch it more or add anything else.
Cesta
se nama je umikala sama od sebe. Tako kot sva vozila, tako je skakala
s poti, tako hitro, da je na koncu skoraj niti videla več nisem.
Morda je bilo za to kriva noč, ki se je spustila nad naju že dobro
uro nazaj, kot da je dojela namig, da je hotel biti nekaj časa sam z
mano in samo z mano brez zvedave okolice, naključnih oči in
strmečih pogledov. Skrila naju je tako v svoj objem, zaprla vrata in
nama prišepnila: “Pohitita.”
Seeveda
je lahko zvedavim očem zastirala poglede le tako dolgo, kot je šlo,
potem pa se je našlo križišče, cestna svetilka, skupine vesele
mladine, ki je praznovala poletje, in vse tisto, kar sva z besedami
tkala v miren zrak okoli naju, se je začelo topiti, ko je prišlo v
stik z vsem, kar je bilo izven naju, kajti bilo je še popolnoma
mehko, nežno in nedoločeno, tako prosojno, da je te niti lahko
raztrgal tudi že preprost, a glasen smeh mimoidočega. Morda je
ravno zaradi tega, ker je čutil kako se vsa tista pajčevina na novo
trže, predlagal skorajda preglasno in malce nerodno: “Daj, greva
se vozit.”Photo: http://polychromic.deviantart.com/gallery/#/d2w7qqj
Ni komentarjev:
Objavite komentar